Goljufija

o filmu

Leta 1919 je osem igralcev chicaškega baseballskega klub sprejelo podkupnino in namestilo igro, najljubša ameriška prostočasovna dejavnost pa je bila za vedno spremenjena. Zakaj so igralci sprejeli denar in kakšne posledice je to imelo?
Leta 1919 je osem članov baseballskega kluba Chicago White Sox sprejelo 10.000 dolarjev podkupnine, da so predali igro klubu Cincinnati Reds. To je še sedemdeset let pozneje skoraj nepredstavljivo. Kaj jih je obsedlo, da so se odločili za kaj takega? Dogodek je postal škandal, ki se je znašel na vseh prvih straneh časopisov, šele leta 1963 pa je Eliot Asinof izdal knjigo, v kateri je razkril ozadje zarote. Pod drobnogled je vzel stiskaškega lastnika kluba Charlesa Comisleyja, tako skopuškega, da so ekipo klicali "črne nogavice", saj je zmanjšal sredstva za pranje. Predstavil je tudi igralce, morda celo najmočnejšo ekipo v zgodovini baseballa, ki je bila razdeljena na posamezne, med seboj sprte skupine. V knjigi so opisani tudi hazarderji od Aba Attella do Arnolda Rothsteina, ki so ogoljufali tako drug drugega kot igralce; in novinarji, med njimi Hugh Fullerton in Ring Lardner, ki jih je močno prizadelo, da morajo poročati o takšni zgodbi. Čeprav teh osem mož ni bilo ne prvih ne zadnjih v baseballski zgodovini, ki so se pustili premamiti podkupnini, pa so bili od vseh najhuje kaznovani. Da bi bili za zgled drugim, jim je sodnik Kenesaw Mountain Landis za vedno prepovedal poklicno igrati baseball. In to kljub temu da je Buck Weaver (igra ga John Cusack) brez napak obvladal žogo in ni sprejel denarja, in kljub temu da je bil igralec na levem krilu Joe Jackson (D. B. Sweeney) najboljši odbijalec na prvenstvu. Oba sta umrla z omadeževanima imenoma.